Izhajam iz družine, kjer je vedno prisotna toplina, ljubezen in spoštovanje. Moja starša sta že (danes) 33 let (ČESTITKE za 33ko**) poročena, kljub vsem ovinkom, ki jima jih je življenje prineslo.
Moje otroštvo je bilo prekrasno in moja starša sta res vložila ogromno svojega časa v to, da smo bili kot družina skupaj.
Res je vse štimalo in spomini na to obdobje so prekrasni. Ok, razen ko so me se v času moje pubertete še vedno vlačili v nudo kamp, jaz pa na polno buhtela. Pustimo to. Pa v hribe, ko sem jaz hotela gledat Simpatije, haha.
Ja, moja starša sta nama z bratom posvetila svoj čas, ogromno le-tega. Morda nisva imela vsega, da bi bila najbolj IN tisti trenutek, ko je bilo to "potrebno" za vrstnike, morda se nismo vozili v luksuznih avtomobilih in večerjali v top restavracijah, ampak verjetno mi ti spomini ne bi toliko pomenili kot to, kje vse smo bili skupaj in koliko luštnih stvari smo počeli.
HVALA VAMA za vse prečudovite trenutke in vso energijo, ČAS in denar, ki sta jih vložila v naju z bratom, da sva danes kar sva. Lahko ponosno rečem, da sva samostojni doštudirani samozavestni odrasli osebi, in nama nič ne "fali".
Pa še okužila sta me s temi "mevlami v riti", da je vedno treba kam iti. Moja starša sta mi pokazala, kako izgleda lep, ljubeznjiv, spoštovanja vreden zakon in koliko truda in kompromisov je potrebnih, da funkcionira.
Videla sem na tisočere poljubčke in stalno držanje za roke, ogromno toplih objemov in podpore, in enako sta predajala to tudi nama z bratom.
Edino, kar morda pogrešam oz sem pogrešala je, da smo si redko rekli da se imamo radi.
To "napakico" odpravljam z navečjim veseljem: možu in sinku tisočkrat na dan prilepim poljubček in večkrat na dan povem, da ju imam rada.
In Valu že od nekdaj dajeva lupčke na usta in on tudi nama, saj vidi naju in posnema. Lupčkov pa itak ni nikoli dovolj!
Smo pač le Puhki, na vzven (morda) izgledamo nedostopni in neprijazni, ampak znotraj smo pa mehki in puhkasti da je le joj!
RADA VAS IMAM!
Imejte se radi!
