So opravila, ki so samoumevna, hitra in neproblematična. A včasih postanejo ravno ta opravila tako nepotrebna in ob nepravih trenutkih in dnevih. Točenje bencina, kava za na pot ali na hitro skočit po žemljo... z otrokom? Raje nebi.
Pridem na bencinsko črpalko in hitro preiščem, katera postaja bi imela možnost plačila s kartico, ker je v avtu z menoj Val, ki je po možnosti ravno zaspal in za plačilo ga v avtu pač ne bom pustila. Nekateri pravijo, saj bom na hitro skočil notri in bom takoj plačal, pa se mogoče malo zatakne, sistem neha delat in otrok je sam v avtu.. Raje ne razmišljam, kaj vse gre lahko narobe.
Navadna hitra opravila me tako minejo in bi vse naredila, da lahko to opravim sama, brez otroka, ki je v avto sedežu. Pač Vala ven iz stolčka dajat, ko je oblečen v tisočineno plast in potem z njim v naročju it v trgovino, da mi kam ne bo ušel in hotel še piškote in čokolado, ko pa sva na poti k tašči na kosilo.
Muke se nadaljujejo ob prihodu nazaj do avta, ko se on odloči, da se pa zdaj nebi več peljal.
Tako da poskušam natočit bencin brez njega v avtu, ali pa upam na tisto postajo, ki je za plačilo s kartico, in pač ni prosta nikoli.
Potem drug biserček je, ko bi v trgovino samo na hitro po nekaj skočila, no tega na hitro z otrokom ni več. Parkiram in preden se ven iz avta zbašem z Valom je že timing, ki bi ga verjetno včasih porabila, ko sem šla sama samo po nekaj. Potem je še: "Jaz bi hodil sam", potem pa navali v trgovini na vse kar je v njegovi višini in meče v voziček. Grem v trgovino samo po dva rogljička, a končam s plenicami, sokcem, eno napol pojedeno žemljo, Kinder jajčkom, pasjo hrano (za sosedovega psa "Ker je lačen, mami"), pašteto, ker ima tako luštno kokoško gor, pa seveda brez eko vrečke, zato poskušam vse natlačit v roke, medtem ko mi Val že pobegne bogsigavedi kam.
Tako da, skočit po samo nekaj seveda odpade na celi črti.
"Uh, eno kavo bi, pa ravno je zaspal", tako da naredim še en krog, da bo ja ornk zaspal, in ga potem le še prinesem v stanovanje in spal bo naprej in vse bo ok.
Pa peljem na McDonald's Drive in, ker kje drugje pa dobiš v Ljubljani kavo, brez da bi ti bilo treba ven iz avta? In pravljica se konča tisto sekundo, ko dam šipo dol in prijazna prodajalka pozdravi iz grozno hrupnega zvočnika, da mi malenkost uide v hlačke. In spanje je končano, začne se histerični jok, ki ga ne umirim do doma, pa še kave ni bilo užitek spiti.
V takih trenutkih malo pogrešam del Dubaja, kjer se z avtom ustaviš leno pred trgovino in potrobiš, ven priteče nasmejani prodajalec in predaš mu tvoje naročilo oz nakupovalni listek, počakaš zunaj v lepo hladnem avtu na prodajalca, da se vrne s polno vrečko in terminalom za plačilo. In enako lahko tudi natočiš bencin, brez da bi ugasnil motor ali stopil ven. Sicer ne podpiram takšne lenobe in se je nisem posluževala, ampak kolikokrat bi mi to sedaj prijalo, še posebej ko je bil Val dojenček.
Včasih je res vse, kar bi potrebovala en rogljiček in cappuccino, da bi bila presrečna in moj otrok spal.
