Na letu do tja sva se razvajala v business classu nizozemskega prevoznika KLM in udobno spala na stolu-postelji, jedla hrano kot v restavraciji in res začela dopust v stilu:)
Življenje na Kubi se je ustavilo več kot 30 let nazaj. Država kjer še vedno vlada socializem (Slovenija oz Jugoslavija je več kot poznana in dobrodošla), kjer na cestah brnijo ameriški avti iz 50-ih, kjer ljudje nimajo nič a so srečni, kjer se sliši in pleše salsa na vsakem vogalu, in kjer ti kot tujcu na vsak način želijo prodat cenejše "original" cigare.
Nimajo računalnikov, (globoke) televizije so za nas predpotopne z dvema kanaloma, za internet so slišali a ga nimajo, vsi otroci se igrajo na ulicah, iz kartonastih škatel si naredijo baseball-ski kij in igra traja do pozne teme.
Pomanjkanja je ogromno, trdo milo je izredno dragocena dobrina, vsak mesec lahko družina kupi le določeno količino hrane na bone in hrane pravijo da ni dovolj za cel mesec, a kljub vsemu so vsaj ženske močno predebele. $25 je povprečna mesečna plača zdravnika, $40 pa policista. Pravijo da je v Havani je 2 milijona prebivalcev, 1 milijon civilistov in 1 milijon policistov, in res vlada red in strah, policisti so na vsakem vogalu.
Mi smo za Kubance premikajoča se vreča denarja, na vsak način bi radi od nas največ, a na prijazen način. Za njih smo ljudje kapitalizma, kjer se cedita med in mleko, a se na žalost ne zavedajo da je njihovo življenje v marsikaterem pogledu kvalitetnejše.
Kubanec se s tujcem ne sme družiti, razen študentov. Študenti pa samo študirajo in delati ne smejo, promovirajo lahko le razne dogodke oz lokale, in če prideš tja z njimi še oni nekaj dobijo.
Nikjer nobenega norenja, čakanje v vrsti npr. za banko je običajno več kot 1 uro.
Tetoviranje pri njih je blazno in, in smešno poceni-za ogromen barven tatoo na nogi je Ana Chaila odštela $15.
Ne smejo iz mesta kjer živijo, kaj šele iz države in to ne glede da svoj status, kljub temu da si lahko privoščijo.
Spala sva pri domačinih, ki so nama zjutraj pripravili zajtrk in nato sva se podala na ulice. Ker sva bila v starem delu Havane, sva imela vse na dosegu: pristno Havano in čez 10 min hoje center in turiste. Najela sva cabrio taxi iz 50-ih, naslednji dan kočijo s konjem, po večernem obilnem dežju sva najela coco-taxi ki naju je čez luknje in poplavljene ulice dostavil do stanovanja, peljala sva še z rikšo..
Vzporeden svet in enako tudi valuta: turisti in domačini. Cene za turiste so postale evropske, barantanje je obvezno, ker ti postavljajo enormne cene.
Ljudje pa še vedno telefonarijo iz telefonskih govorilnic.
Trinidad naju je prevzel in prečesala sva ga po dolgem in počez, tu nama ni nihče nič ni vsiljeval in prodajal in barvite hiše in prijazni domačini so naju navdušili. Stanovala sva pri Juliu, ki ima za njihove razmere cer dvorec v vasici La Boca. Mala vasica kjer sva se zbujala s petelini in šla spat s kurami, z malo plažico polno domačinov, ki nabirajo školjke in lovijo ribe. Julio naju je razvajal z božanskim zajtrkom in jastogom, ribami in rakci za večerjo. Zadnji postanek pa je bil v rajskem Varaderu, z 20 km plažo in kristalno čistim morjem, koktejli dokler ne omagaš in poležavanjem na sončku in vodno zabavo z ogromnimi valovi.
Kuba je še vedno "ujeta" v filmu iz 60-ih, katerega še dolgo ne bodo nehali snemati.
