torek, 25. marec 2014

Vroče deževno obdobje me je prepričalo da poležavam v hotelu, prepustim svoj hrbet močni Indonezijki in brbončice Nasi gorengu (indonezijska tipična jed s pečenim rižem, piščancem, rakci in jajcem), potreniram mišice v fitnesu, se načudim žabicam na poti do svoje sobe in opazujem kozice skozi okno svoje sobe. Vse ima svoj čar :)











nedelja, 23. marec 2014

Solze v očeh

Obrazni diamantni piling, umivanje in striženje las za 4€..
Na ogled starega dela mesta sem šla sama in se v taksiju 1 uro dušila od cigaretnega dima ki je ostal v prevlekah avta a tak vonj, da me je pošteno peklo grlo.
Grozen promet, stojiš večino časa in vsepovsod prometniki ki te skozi okno taksija bulijo kot da bi bila pečena piska a oni sestradani-grozen občutek.
Ko sem prišla v Intramurros, ki je obzidje nekdanje stare Manile, sem se v kočiji peljala skozi park in pogledala znamenitosti.
Ko sem nazaj grede lovila taksi, me ogovori neki fant: "Ti pa si pogumna.. Kar sama tukaj, a ne veš da je nevarno?"
Malo čudno se mi je zdelo ker mi nihče ni nič hotel, sem pač švedskega videza a kaj čem..a očitno ob pogledu name vidijo denar oz prihodnost.
Veliko zgodbic sem slišala da Filipinci rinejo iz svoje države v želji za boljšo prihodnost, namreč njih je 9 milijonov in v veliki bedi.
Punce (marsikatere novodobne iskalke "sponzorja") se grebejo za Evropejci in piloti, vsem bi se v risankah narisal znak za dolar v očeh.
Fant mi je pomagal priklicati taksi in s taksistom sem se morala se pregovarjati za ceno do hotela, ker ni hotel vklopiti taksimetra in mi že odpiral vrata naj izstopim, če ne pristanem na njegovo ceno.
Na semaforju pa se na okno avtomobila prisloni mala luštna punčka, bosonoga v raztrganih oblačilih in zelo umazana, ter me poprosi za denar. A ker se je na semaforju prižgala zelena luč, jo je voznik hitro odslovil in odpeljala sem se, s solzami v očeh. 
Svet je krut, otroci nebi smeli biti lačni in ne prosjačiti.











četrtek, 20. marec 2014

Hong Kong

Hong Kong
7 mio ljudi na 1 km2, kar pomeni stolpnica zraven stolpnice,sami hribčki okoli in pa morje in pristanišče.
Se vedno Kitajska, vendar s svojo vlado in zakoni.
Tam se ne počutiš kot na Kitajskem, večina je belopoltih tujcev ki tam delajo, večina lokalov je angleških pub-ov in zvečer dobiš občutek da si v Londonu. Samo British English pa pinti piva v rokah.
Z špancem Raulom in argentinko Mario smo šli na Victoria peak, kjer je prečudovit panoramski razgled na Hong Kong.
Odšli smo pozno popoldne, tako da smo ujeli dan in noč, pa čeprav je bilo megleno/nizko oblačno je bil razgled neprecenjliv.
Potem nas je 8 odšlo na večerjo, a po kozarcu vina smo vsi postali zelo utrujeni in smo plan žuranja spremenili v spanje.
Zjutraj po zajtrku sem šla na sprehod po ulicah, kjer je v soboto mesto norelo od množice ljudi, v hotelu sem šla na še en panoramski razgled iz 27.nadstropja, v fitnes, spat in nazaj v Dubaj.










ponedeljek, 17. marec 2014

Kuhani polži in kaktus za posladek

Ni vedno luštno bit modrooka plavolaska.
"Nina, I wouldn't recomend you to walk around by yourself if you wish to come back."
Tega nočeš slišat, še posebej če želiš v novi državi videt znamenitosti, pa nihče drug nima želje it s teboj. Tako da sem odšla na bazar v Casablanci, Maroku z Mohamedom in Eleno.
Seveda bi če bi lahko, kupila vse. Toliko lepih stvari, okrasne lučke, skrinje, krožniki, ogledala... Ni da ni! Vse izgleda vintage, vse sem v mislih že umestila v najino stanovanje, a kaj ko rabiš za vse dovoljenje pilota, da lahko pritovoriš v Dubaj pa potem še to spravit domov. Že tako bom imela za cel kontejner prtljage, ko bom en dan odšla.
Na bazarju prodajajo kuhane polže, sveže mandarinice, pražene oreške, vse izdelke iz usnja in maroškega olja, lahko ješ kaktus, kupiš shisho..
A tujcev nikjer in z Eleno (podobnega videza kot jaz) sva izstopali in občutek ni najbolj prijeten. V takih primerih bi se z veseljem zakrivala z abajo (arabsko črno obleko, kjer se vidi samo še obraz), tako bi vsaj lahko šla povsod sama, verjetno a vseeno bi negotovost ostala.
Po bazarju smo šli na večerjo s pilotoma, se najedli vseh možnih rib, morskih pajkov, školjk in mečarice in šli spat. Naslednji dan smo imeli pojedino za sodelavkin rojstni dan, pili maroški čaj in se basali z maroškimi sladicami od katerih si potem hiperaktiven zaradi količine sladkorja in oreščkov v njih, a seveda moraš poskusit vse, ko pa je toliko različnih in vse dobre. Imeli smo namreč to srečo, da nam je maroški stevard iz domače pekarne/slaščičarne prinesel domaaače sladice.









nedelja, 23. februar 2014

Pod Alpami

Prelepo mesto z jezerom, labodi, slastno čokolado.
Deževen in meglen dan se je ob odhodu iz mesta spremenil v krasen sonček z modrim nebom. Prijeten nedeljski sprehod s kosilom chiliwurst (pekoča klobasa) in nakupom ogromne količine čokolade in sira, pa je dan popoln.
Škoda da je mesto samevalo, enako kot v Ljubljani ob nedeljah, nikjer žive duše, megla, dež in neka sivina vsepovsod, a vseeno je to preljuba Evropa.