No, pa je prišel dan.
Dan, ko bom za nekaj časa zaklenila vrata našega stanovanja, v solzah polupčkala svoja starša, in sedla z Valom v avto, naloženim z našim življenjem v ogromnih kovčkih.
Srček se mi lomi, in kljub temu koliko si želim spremembe, potovanj in tujine, je okus krepko grenak.
Še dobro je Val tako majhen, da ne razume še čisto vsega dogajanja, ampak le, da greva na letalo, kjer bojo mamine prijateljice - stevardese, in bova pristala v Dubaju, ki ga obožuje...
Z naslednjim letom pa bova že v objemu očija.
Ušesa me bolijo od vsega tega: "Važno, da boste skupaj." "Kako je vam luštno." "Ko bi vsaj jaz lahko...."
Zavedam se, da ne želi nihče prav nič slabega povedati s tem, prav nasprotno.
Samo... spremembe so težke. Zelo težke. Začeti življenje na novo, in končno kot družina skupaj je res velik korak naprej, in hkrati nazaj.
Iskanje vrtca, varuške, avta in novih prijateljev, so morda sladke skrbi ob katerih se mi ljudje posmehujejo.
Po drugi strani pa sem jih vedno postavila pred dejstvo: če je tako lahko, zakaj tega ne naredijo tudi sami? Zakaj se ne premaknejo iz te cone udobja in preizkusijo nekaj novega, zamenjajo okolje, gredo iz rutine... in zadihajo svež zrak?
Ne kaži s prstom, ne veš zakaj imamo ljudje takšne odločitve, ki jih sprejemamo, in preden vidiš celo sliko, ne sodi.
Če ti danes rečem, spakiraj svoje življenje v kovček in se preseli 10.000 km, da bos s svojim ljubljenim.. Bi to naredil? Bi pustil vse za sabo? Vse za ljubezen?
>Ja, jaz vedno.
Prvič sem to naredila iz ljubezni do sebe, svoje strasti do potovanj in letenja.
Zdaj drugič, pa zaradi njega. Mojega najdražjega - njega, ki sem ga neštetokrat morala brcnit v rit, da se je premaknil iz službe, kjer je bil na točki nič, a sposoben več, kot je sam vedel, in z življenjepisom, ki mi ni dal miru.
Podpiram ga v vsem, in mu stojim vedno ob strani.
Premagala sva takšne situacije, o katerih si tudi sanjati ne bi želel, v katerih je šlo tudi za življenje. Njegovo.
In zaradi njega se tudi selim, v novo in neznano. Začeti iz nič, ko pa sem tu nekam že prilezla.
Kot sem zapisala, težko je, a verjamem da bo vedno lažje.
On me podpira na poti v moje sanje, enako počnem jaz njemu.
Moje življenje je kot srčni utrip, z velikimi ekstremi, padci in ravnovesji.
To me tako motivira vsak dan, žene naprej, in sem zares zelo ponosna nase in na vse nas, da to zmoremo.
Verjemi vase, odpri krila in sledi svojemu srčku.
Mene pelje v Afriko.
Cmok,
Nina
Ni komentarjev
Objavite komentar