Jegulja za kosilo

Narita, Japonska
Priklon in Konichiwa. Priklon, priklon, priklon.. Za vse se priklanjajo, za hvala, za živijo, za adijo, za kar tako in potem počneš to tudi ti, nezavedno ko se pogovarjaš z ne-japonci.
Narita je krasno mini mesto, vsepovsod prodajajo izdelke iz rib in na tisoč in en način, jaz sem poskusila jeguljo z rižem in juho v kateri je nekaj čudnega plavalo. Ampak je bilo dobro.
Šla sem na obred čaja, kjer ti gostiteljica v kimonu pripravi zeleni čaj iz prahu in ne iz vrečke, skodelico smo obračali najprej tako da smo videli vzorec na njem, ko smo spili smo glasno posrkali zadnji požirek da gostiteljica sliši, da mora narediti se čaja, in nato smo skodelico obrnili da vzorca nismo več videli. Pred tem pa nam je postregla z mini fižolovo tortico. Vse to smo počeli kleče na tleh kar je skrajno neudobno tudi za njih.
Po obredu pa nas so oblekli v tradicionalno poročno kimono, ki je ročno izvezeno in teeeežko tako da roko komaj se dvigneš.
Potem sem sla v Naritasan park in tempelj, tako čudovit in pozitivne energije kot se za Japonsko spodobi.

Standing sushi

Tokyo, Japonska
Prijeten nočni let, Japonci so tok umirjen in tih narod da je krasno z njimi letet. Šla sem v Tokio in na Shibuja križišče, kjer ga dnevno največ ljudi prehodi, zraven pa je bil tudi kip Hatchi-ja oz Hatchiko iz istoimenskega filma o psu, ki je vsakodnevno hodil svojega lastnika čakat na to postajo.
Z avstralko sva se šli sprehajat v krasen park in pogledat razgled na Tokijo iz Government building. Privoščile sva si se suši v standing sushi restaurant, kjer so kosilo pripravili pred nama in je bilo tako dobro da sva kr še in še naročevali.