sreda, 19. junij 2019

Čustveno občutljiv otrok


V preteklosti sem se ogromno spraševala, kaj hudiča delam narobe z Valom, da on toliko joka?! Vem in vedela sem, da dojenčki ogromno jokajo, seveda odvisno od otroka, vendar pri Valu se mi je to zdelo res ekstra veliko. Imel je močne krče, že v porodnišnici mi je dal jasno vedet, da bo njegovo spanje bolj na kratke proge in z glasnim jokom pokazal svoj obstoj obema cimrama, ki sta se nehvaležno zbujali zaradi njega.
Potem so bili t.i. poskoki v rasti in pa sanje in vsaka sprememba je bila pri njemu glasna (jokajoča).
Pa sem se resno spraševala, če je to normalno in spraševala mami, če sva bila z bratom tudi tako glasna oz zahtevna, bi lahko rekla. Ampak ne. 

Kot vsaka mama sem tudi jaz magistrirala iz Googla s specializacijo o Otrokovem spanju in joku. Prišla do zaključka, da sva dobila zelo občutljivega otroka.
Super, zdaj vsaj vem, da načeloma ne delam nič narobe, in da z nama in najinim otrokom ni nič narobe. Ufff, je odleglo.

Zelo občutljiv/hipersenzitiven otrok je za starše zelo naporen, a njegovo življenje na dolgi rok je in bo super. To je otrok, ki je zelo občutljiv, kar pomeni, da vse iz okolice izjemni čuti, svoje bližnje pa še posebej. Vsaka sprememba, vsak vonj, barve, vreme, občutja staršev - Val vse dojema zelo drugače, zelo intenzivno.
Zavohal je parfume, za katere si ne bi mislila da bi jih takrat dvoletnik sploh zaznal, žalosten je ko nekdo joka, in skoraj začne še on. Ob vsakem porazu, padcu je glasen jok zagotovljen za sigurno 5 do 15 minut. 
Sedaj sprašuje če se dobro počutiš, če si vesel in dobre volje, čuti vedno ko so spremembe na vidiku.
Intuicija je pri njemu izrazito razvita. Ima izjemen čut do soljudi, v vrtcu je hodil pomirit manjše otroke, ki so jokali, jih objemal in ponujal dudo. Vedno je pomiril tudi prizadeto punčko. Takoj loči kdo je priden in kdo lump. Začuti odrasle in nekaterih tudi pogledat noče, spet drugim za katere čuti pozitivne lastnosti, pa je “njihov” čisto takoj.

Val je res filter vsega. Tako zelo se npr veseli, ko je nov dan in je zunaj sonček, hkrati pa je z njim potrebno delati zares “kot v rokavičkah”. 
Jutra niso njegova in če mu ne prinesem pravih oblačil (sam v večini juter noče ponje), je celo jutro na glavo. Če vmes, ko mu pripravljam zajtrk, pozabi za kaj se je odločil in si premisli, brez da bi meni povedal, dobi pa nekaj drugega-narobe svet.
Če nekdo pozvoni, in ne odpre tista oseba katera mora po njegovo, vse narobe.
Lahko je narobe, da mu dam preveč zobne paste na krtačko, da mu odpnem jopico, da mora obut druge čevlje, ker so zaželjeni v pranju.. pa je jutro pokvarjeno.
Njegovo telo se na nekatere spremembe odzove z enodnevno vročino, ki se pojavi od nikoder.

Spomnim se, ko smo iskali varuško in je prišla k nam domov Manca. Ni rabil tudi minute ne, bila je njegova. In je še vedno njegova, naša zlata punca! Medtem ko na prejšnem intervjuju punce tudi “povohal” ni.

Zaradi tega sem v Keniji tudi 7 vrtcev pregledala, saj je bilo zanj to tolikšna sprememba, da je sprejel le enega od njih, z najbolj prijetnimi vzgojiteljicami. Nepoznanje angleščine, tuja država, tuji otroci in ljudje in vse je bilo narobe. Strah da ga bova zapustila pa neznansko velik.

Če se Val udari, pade ali kako drugače poškoduje je to tako glasen jok, kot da bi mu pol prsta manjkalo.
In ja, zame in za naju je to izjemno naporno. Sploh tudi, ker okolica takšne otroke vrže v en koš - razvajene ali jokice/punčke. Češ kakšen dec pa si?! 
Res je, da je bil sam z mano skoraj celi prvi dve leti, da sem jaz kot mama več z njim, ampak to še ne pomeni da ga le ujčkam in razvajam. Ga, v mejah zdrave pameti.
Šel je v vrtec pri 14ih mesecih in je bilo uvajanje zelo hudo, tudi po 14-ih dneh so mi ga morale vzgojiteljice izpuljit iz rok, ker se nikakor ni hotel ločit.
Drugo uvajanje v Keniji ni bilo nič drugače. Skoraj 3 tedne, in ista zgodba. Tudi če ga jaz odpeljem v vrtec, po pol ure še vedno odidem z njegovim jokom v daljavi.
Bil je z veseljem in brez problema sam na morju en teden z mojima staršema ko je bil star malo več kot leto, veliko sem ga puščala z dedki in babicami, strici in tetami, ampak vedno sem mogla od njega zbežat.
Ne glede na to, kako lepo se ima z njimi, odhod in ločitev je zanj groza. 
Ne pomaga, da mu vse razlozim že par dni v naprej, da ga resnično pripravim na vse kar bodo počeli in kako luštno bo. Ko vidi mene ali naju it čez vrata, groza in strah.

Val se zelo rad stiska, crklja in seveda mu vsi to nudimo. To zame ni razvajanje, ampak dotik in toplina, ki jo potrebuje. Priznam, paše vsem. Ko pa bo uvidel npr da ima luknjo v hlačah, umazane čevlje, bo pa lahko jok ali nujna sprememba outfita.

Na primer, v vrtcu je jokal ker je njegov prijateljček dobil bratca, on si ga pa tako zelo želi.

Obstajata dve vrsti občutljivih otrok-  introvertirani in ekstrovertiriani.
Val je drugo, zelo družaben, zelo komunikativen in spreten. Zelo je bister otrok in znanje srka vase. Pri letu in pol je že res lepo govoril, pri dveh letih se je naučil angleško, postopoma še francosko in swahili. Lepo se sam podpise že od 2,5 let, nariše lepo svojo druzino, šteje do deset v dveh jezikih in loči črke.
Zelo je motorično spreten, še posebej teče izjemno hitro. Kolo mu ni všeč, potrebuje veliko spodbude in navijanja/motivacije.

“Če igraš na njegove note” in previdno začneš zjutraj dan z oblačili, preoblačenjem in zajtrkom, potem si zmagal. To je lahko tako čudovit otrok, ki ti bo povedal da je tako vesel ker ga npr pelješ nakupovat hrano ali ker gremo v restavracijo. Ne prenese pa dretja, saj mu pride do živega in takrat zmrzne in pade v nekakšen šok in je samo še hujše.

Tako da ja, z Valom delamo kot v rokavičkah.

Vesela sem zanj, da ima ta dar, da loči med dobrim in slabim, da ima tako dobro intuicijo in mu bo verjetno s tega vidika v življenju veliko olajšano. Po drugi strani pa vem, da mu bo še veliko hudo ker je svet krut, in ker ga on se bolj izrazito doživlja in ob tem je tudi meni hudo.
Vem pa, da ga na življenje izredno dobro pripravljava, in včasih tudi malce na grobo razloživa kakšne stvari, da uvidi da ni življenje pravljica in pa da ima on polno rit vsega.

Vem, da sva Vala dobila zato, ker sva oba izjemno nepotrpežljiva človeka, zato da se z njim in ob njem naučiva strpnosti. Težko je za vse nas, a se borimo na dnevni bazi in premagujemo ovire.

Kako prepoznati čustveno občutljivega otroka?
  • Vaš otrok pogosto položi roke na ušesa, da blokira glasne zvoke, kot so sirene, alarmi ali glasni zvoki, ki jih naredi sam.
  • Vaš otrok se skriva za nogami ko ste na neznanih ali z ljudmi polnih mestih.
  • Vaš otrok je zelo odziven na bolečino.
  • Vaš otrok se umakne v tihi kotiček na rojstnodnevni zabavi.
  • Po šolskem/vrtčevskem dnevu pride do nerazložljiva meltdownov.
  • Vaš otrok potrebuje čas, da se privadi ko je v družbi drugih - celo ljudi, ki jih dobro pozna.
  • Spanje je težava. Začelo se je od rojstva.
  • Vašega otroka lahko razdražijo oblačilne oznake, šivi ali nogavice.
  • Vaš otrok opazi podrobnosti: če premaknete nekaj v sobi, to ve vaš otrok. Če spremenite svoj parfum, vaš otrok na to opozori.
  • Vaš otrok joka ali je vidno razburjen, če drugi otrok joka. Vaš otrok se zaveda nelagodja druge osebe.
  • Zdi se, da ima vaš otrok raje mirne igre.
  • Zasedeno igrišče za vašega otroka ni zabavno. Vaš otrok opazuje, medtem ko se drugi otroci igrajo. Vaš otrok je previden - temeljito oceni stanje pred skakanjem ali plezanjem.
  • Vaš otrok se vznemiri in močno zajoka, če dvignete svoj glas k njemu.
  • Vaš otrok ima močno razvit voh.
  • Učitelji so vam povedali, da je vaš otrok sramežljiv, tih ali občutljiv.
  • Stari starši vam povedo, da se vaš otrok zdi pameten preko njihovih let.
  • Vaš otrok ima perfekcionistično težnjo.
  • Vaš otrok ni pripravljen nastopati pred tujci. 
  • Vaš otrok je izjemno radoveden, neprestano postavlja globoka vprašanja.
  • Vaš otrok prikaže ogromno čustev.
Vem, da je takih otrok kar precej in z njimi ni popolnoma nič narobe, ravno nasprotno, imajo dar, ki ga večina ljudi nima.
Zato pa bi prosila ljudi za strpnost, da naj ne govorijo npr. kaj je takšna jokica, bo moral dobiti trdo kožo, kako te izsiljuje, a še vedno ne zaspi sam, včasih moraš otroka pač prisilit v kakšno stvar, ki je noče narediti, itd.

SHARE:

Ni komentarjev

Objava komentarja

Blog Design Created by pipdig