Biti mama je šola vseh šol.
Od trenutka ko se zaveš, da v tebi bije še en srček pa dokler tvoj ne neha bit, je vsak dan lekcija, skoraj brez pavziranja.
Včasih pomaga modrec Google, včasih tvoja mama, včasih prijateljice, Facebook skupine, forumi itd.
Nikoli pa nisi sama, čeprav se ti morda zdi. Ko vse potihne, ko vsi pozabijo nate ker ti si mama, one ne, in te ljudje raje pustijo na miru.
Ob tebi je vedno bitje ali več njih, ki so odvisni od tebe.
Da jih hraniš, očediš, pozdraviš ko je potrebno, pa četudi samo z lupčkom. Delajo čudeže, tudi medicinske.
Vzgajanje pa je kot vreča brez dna. Daš vso svojo energijo da izgovori MAMA, drilaš dan za dnem HVALA, PROSIM, OPROSTI, rečeš NE vsem zlem sladkarijam, prosiš okolico da tvojim otrokom nobenega cukra ne dajo...
A na koncu imaš nevzgojene hudičke. Ki se mečejo na tla, ker ne morejo več hodit, ker pač sveti sonce ali nekaj v tem smislu, ti parajo živce ravno ko po parih letih srečaš kolegico, pa bi vsaj en stavek radi dokončali... Kot da vanje nisi minute časa vložila, in so bile na dnevnem sporedu le risanke.
Ni bolniške in je vedno skrb. Četudi imaš zlato varstvo, vest ostaja in pozabit nanje nikoli ne moreš, tudi če si na Severininem koncertu, ob nekem momentu lahko jokaš kot dež.
Tudi ko si 10.000 km stran boš na koncu kupovala spominčke zanje.
Ene bolje speljejo materinstvo, druge sreča depresija. Ene bildajo bicepse od poroda in prenosijo tri ali več mesecev krčkov. Ene pa spijo od poroda dalje, so flegme, otročki ne jočejo in vso hrano pojejo, se lepo uvajajo v vrtec in v šolah nimajo težav. Se poročijo in ti pripeljejo super snaho, in vzgojene vnuke.
Nikoli zares ni pomembno kaj je prav in kaj ni, kdo je boljši in kdo vozi boljši voziček ali kateremu otroku je mama modni kreator, čeprav nam to družba ubija v glavo. Za otročke ne rabiš skoraj nič. Vsaka mama ima svoj prav, dela s svojim denarjem po mili volji in s svojimi otroci počne za 4 stenami kar se njej zdi prav.
Vsaka bije svojo bitko, ki ji je namenjena in vse imamo skupnih kar nekaj stvari, predvsem da smo del srca pustile v bitju, ki smo ga ustvarile, in se nam srce zlomi neštetokrat v tem času, ker je svet krut.
A pridejo trenutki, ko je trud ves poplačan, ko prejmeš pokale, tako težke da jih držati ne moreš, ko v tvojem trebuhu vzletijo najbolj žgečkljivi metulji in ti po licih stečejo solze sreče in ponosa. Takrat se zaveš, da ne glede na to kako težka šola to je, da si pa nekaj le naredila prav!
In nagrada za življenjsko delo gre...
Tebi draga mamica❤️
Ni komentarjev
Objavite komentar