ponedeljek, 21. oktober 2019

Kako fajn izgledaš!

Hvala!
Slišim, poslušam in tako se tudi počutim. Fajn.

Ker sem se tako odločila. 
Seveda to ni serijska samozavest ali samohvaljenje itd.. To je moj mind set, moja odločna volja in ne fejkam in potem doma le jokam. Mi je hudo na trenutke, seveda bi rada imela svojega dojenčka ob sebi doma ali še raje v trebuščku do Božiča, in ne da ga lahko samo gledam v stekleno škatlo imenovano inkubator, in sedaj največje veselje, ko ga lahko kengurujčkam in pestujem.


Če ne greš čez to, ne veš. 

Ne veš kako zelo močni so ti mini otročki in kako močan si ti, in tvoj partner.

Kaj pomeni, da ti stoji družina ob strani, in kako zelo jo taka situacija poveže.
Ko zaupaš svojega prezgodaj rojenega dojenčka popolnim tujcem v oskrbo, in ne moraš narediti totalno nič. Ko se vsakič strahoma pripelješ do porodnišnice in bližaš oddelku, da ja ne bi bilo kakšne slabe novice. Ko malce nevoščljivo gledaš nosečnice z velikimi trebuhi, vedoč da bo njim to prikrajšano.

Do mojega poroda nisem vedela, koliko nedodošenih otročkov se rodi, kako hudo je staršem, in kaj preživljajo. In kako lepe zgodbe ob tem nastanejo, koliko vas je to dalo čez, in na stotine vas je z mano delilo svoje zgodbe, nasvete in lepe misli. 
Hvala res, zelo ste mi pomagali in me dvignili.

Verjamem, da se težke situacije zgodijo le tistim, ki jih bodo zmožni predelat, in iti čeznje. 

Vem, da nam je Merkur letos pošteno pošteno nagajal, in zmetal na desetine polen pod noge, pa vendar so te situacije hitro pokazale pravi obraz, in kako na boljšem smo sedaj.

Ne rečem da mi je hudo v življenju, redko tudi pojamram, ampak vse se da.
Neskončno sem hvaležna najinima družinama, ki sta nesebično priskočili na pomoč z varstvom Vala, priskrbeli vse obroke da mi ni treba nič kuhat, hvala nikoli ne bo dovolj za vso pomoč. 
Hvala tudi tebi zlata Manca. 
In mojim prijateljicam za kave, spodbudne čveke in sproščena kosila. 
Največja hvala pa mojemu možu, ki mu je uspelo prileteti pred porodom, naenkrat postati očka samohranilec, me bodriti in stati ob strani v teh nepredvidljivih trenutkih. Ljubim te!
Še Val je v vsej tej norišnici noro dozorel in odrastel.

Verjetno, če ne bi imela tako lahkega poroda za sabo, tega vsega ne bi morala tako lahkotno počet, se fajn počutit itd. Seveda sem utrujena drugače in prej, saj je porod tri tedne za mano, a vseeno je čisto drugače, kot prvič, verjetno tudi ker je bil Val toliko večji, ker so me še rezali in še kaj.
A večina je v glavi, kakšen mind set izbereš.

Še nekaj filozofiranja za konec...
Težki trenutki te s partnerjem samo še bolj povežejo, ustvarita nekakšen svoj balonček vajine zaveze, varnosti in sta tako še močnejša.
Vidim, da moja in mlajša generacija to izgublja čedalje bolj, menjajo partnerje še hitreje in ko ne gre-je ločitev edina logična rešitev. Imamo polno rit vsega, težko nam skorajda ni, in skupaj ne znamo držat, kdaj stisnit zobe in skupaj iti čez drek. 
Dobesedno. 
Šele ko si v dreku z nekom, to vidiš. Ali ostane in te podpira, ali pa zataji.
Tisti, ki imate starše še skupaj, verjetno veste in vidite o čem govorim. 
Ta vzorec ste verjetno prenesli tudi v svojo zvezo, ker copy-paste zrcalimo nase.

Nekdo bi morda rekel boga si, nekdo vsa čast.
Kakor vzameš, čeprav je Janko 5000 kilometeov stran, moj dojenček brez mene v porodnišnici, in jaz sama doma z Valom, se imam čisto fajn. Dnevi gredo hitro naokrog, zapolnim si jih še bolj kot prej in kmalu se bodo stvari poklopile in je in bo vse kot mora bit!
Cmok**
SHARE:

Ni komentarjev

Objava komentarja

Blog Design Created by pipdig